»S Kajetanom sva bila dobra prijatelja in veliko sva se pogovarjala.«

»In pri dvoboju lahko tudi zmagaš. Se pravi, bi bil prevod lahko celo boljši. Čeprav pravijo, da to potem ni več prevod.«

»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«

»Kajetan Škraban je bil doslej 'kot prevajalec še nepopisan list'.«

»Noben prevod ni tako dober, da ne bi mogel nastati boljši.«

»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«

»Znanstveni eros, ki seva iz njegovega pristopa k problemu in ki ga je opazilo tudi njegovo akademsko in založniško okolje, sam na sebi kajpak ne bi zadoščal za nagrado Radojke Vrančič, a Škrabanu je uspelo tudi kot prevajalcu: elegantno je obvladoval razčlenjena besedila, v prevodu je vzdrževal jasno sporočilno linijo in ohranjal visoko stopnjo berljivosti oziroma neovirane razumljivosti.«

»Ves čas se trudim biti pri jeziku, ki je moje osnovno orodje.«

»Če kakor ti imel bi moč besed,da vanje bi kot radgonsko peninopretakal slavno rimsko zgodovino,poslal bi ti kaj več kot slab sonet.«